Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Slavonec Toni Nenadić je prepotoval praktično cel svet. Še pri ne polnih 40 letih se mojster manualne terapije lahko pohvali, da je bil ključen del v taboru igralca iz elitne deseterice na ATP lestvici in se učil od maestra, ki skrbi za največjega teniškega igralca v zgodovini. Želja po ustvarjanju družine ga je ustalila in pripeljala v Slovenijo, kjer bo v bodoče deloval kot fizioterapevt NK Celje.
Žena predava na mariborski Fakulteti za zdravstvene vede, sam bo v prihajajoči sezoni čim bolje skušal pripraviti nogometaše Celja.
Teorijo svoje obrti je osvajal v Osijeku, kjer je zaključil srednjo medicinsko šolo za zdravstvenega tehnika, fakulteto obiskoval v Vukovarju, magisterij pa potem zaključil v Osijeku. Še bolj pomembno znanje mu je prinesla praksa, več kot petletno delovanje na ATP in WTA turneji.
Kot sam pravi, se je tekom zadnjih 10 let ogromno naučil od različnih ljudi, izpostavil je fizioterapevta Novaka Đokovića, gospoda Miljana Amanovića. V prvem delu pogovora smo se posvetili predvsem nogometu, bo pa zato drugi del povsem teniško obarvan. Pred vami je koš anekdot iz teniškega sveta ter pogled na delo fizioterapevta in vlogo take osebe v ekipi teniškega igralca/-ke.
Kako ste sploh pristali v tenisu?
Sedel sem v osiješkem lokalu, kjer se z najboljšim prijateljem srečava vsako soboto ob isti uri. Javil se mi je prijatelj iz Zagreba in me vprašal, če bi rad delal v tenisu. Odgovoril sem pritrdilno in potem me je klicala še neka ameriška številka, oglasil se mi je zastopnik v tenisu ter mi dejal, da bom šel za fizioterapevta Milošu Raoniću.
Pa ste takrat sploh vedeli, kdo je Miloš Raonić?
Slišal sem že zanj, nisem bil pa stoodstoten, za koga točno gre. Prvi skupen turnir je bil že kar Indian Wells. Nikoli prej nisem potoval v ZDA, to je bilo leta 2018, ko je Miloš prišel do polfinala in izgubil od Juana Martina Del Potra, potem pa še v Miamiju izgubil od njega po tesnih treh nizih. Torej ognjeni krst na turnirjih serije 1000.
Kar zahteven krst.
Da, takoj so me vrgli v “ogenj”. Z Milošem sva potem delovala skupaj do Wimbledona 2019, takrat je bil nekakšen zadnji premor, da se prilagodim vsemu. Pod svoje okrilje me je vzel fizioterapevt Novaka Đokovića, torej Miljan Amanović. Naučil me je, kako stvari funkcionirajo, kako se pripravi igralca, bil je moj mentor. V bistvu sta me on in Goran Ivanišević naučila vse, kar bi fizioterapevt moral vedeti o tenisu, potem pa smo šli v podrobnosti.
Kot na primer?
Recimo to, kako vremenski pogoji vplivajo na igro, kako pomembna je teža in velikost žogice ter njen odskok, pa vse do dejavnika napetosti loparja, nadmorske višine, podlage.
Torej Miloš je bil prvi. Mimogrede, je zdaj dokončno sklenil svojo športno pot?
Je. Ni uradno, saj Miloš ni taka oseba, ki bi zadeve obešala na veliki zvon, odšel je tiho, poškodba se mu je vlekla. Z muko sem gledal njegova srečanja tik pred koncem, saj ga imam kot človeka resnično rad. Miloš je …
…dobričina.
Se razume, vendar sem želel dejati, da ima telesne predispozicije za vrhunskega teniškega igralca. Njegovo telo je enostavno ustvarjeno za to, da je dolgo med najboljšimi petimi igralci tenisa na svetu. Terapevti imamo izkušnje, da v roke vzamemo različne športnike in hitro vidimo, kakšno strukturo mišic ima vsak posameznik. Ko sem videl Miloševo roko, mi je takoj postalo jasno, zakaj ima takšno “bombo” od servisa.
Zakaj?
Zato, ker je hipermobilen, izjemno elastičen. Roko lahko raztegne do takšne mere, da je to nekaj resnično neverjetnega. Ko je z njim delal še Goran Ivanišević in ga vrnil med 20 najboljših na svetu, ko je prišel v formo, ga je bilo v veselje gledati.
Škoda samo, da se je rodil v napačnem obdobju. V času, ko so kraljevali Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković.
Niti ne. Zakaj? Saj je bil najvišje uvrščen na 3. mesto ATP lestvice, igral finale Wimbledona. To je, vsaj v času, ko je bila velika trojica na vrhuncu, zelo lep dosežek. Zanimivo mi je spremljati trenutne sile v tenisu. Pred nekaj leti bi vam lahko zlahka napovedal, kdo bo igral v četrtfinalu, ali pa – dobro – vsaj v polfinalu turnirja velike četverice. Zdi se mi, da je tenis šel v napačno smer: žogice so počasnejše, podlage so počasne. Igro so tako upočasnili, da mi včasih sploh ni do ogleda tekem. Nek specialist za pesek pride na travo in tam igra izmenjavo z 20 udarci. Kakšna točka z dvajsetimi udarci na travi neki?!
In koga zdaj lahko predvidimo v zaključku turnirjev za Grand Slam?
Imamo na eni strani super teniške igralce, potem pa sta tu Carlos Alcaraz in Jannik Sinner, ki močno odstopata. Trenutno jima od nove generacije igralcev nihče ne more ponagajati. Novak vse izvleče na račun svojih izkušenj. Ta človek razmišlja sedem potez vnaprej, ostali pa samo štiri. Poleg tega me v tenisu moti, ker so ga vsi tekmovalci in tekmovalke začeli dojemati čisto preveč resno.
Kako točno mislite?
V trenutku, ko prenehaš uživati v tenisu, je konec. To potem delaš samo še zato, ker pač moraš. In kadar si v nekaj prisiljen, … saj veste. Brez strasti, ljubezni do igre, ni nič. Alcaraz in Sinner zmeraj uživata. Kdaj ste Carlosa v preteklosti videli, da v točki ni užival? Tudi takrat, ko recimo izgubi točko, se nasmeji in čestita tekmecu.
Za nami je Wimbledon, zmaga je šla Janniku Sinnerju, a prav lahko bi se obrnilo drugače. V osmini finala je Italijan “visel” proti Grigorju Dimitrovu, ki se je nesrečno poškodoval. Kaj je denimo botrovalo tej nenadni nesreči?
Tako močno sem navijal zanj. Ravno na kosilu z igralci Celja naslednji dan po tekmi so me nogometaši vprašali, kako se je to lahko zgodilo. Razložil sem jim, da je Dimitrov serviral na “deuce” strani igrišča, začetni udarec je usmeril navzven. Ob takšnem udarcu moraš z roko seči nekoliko više, da bi z loparjem dosegel žogico. In ker je serviral navzven, se mu je ob iztegu roke natrgala mišica. Ob razlagi so me samo debelo gledali. Da, takšne malenkosti imajo na koncu vpliv.
Pa je imelo vpliv tudi to, da so pred tretjim nizom organizatorji zaprli streho in sta se igralca v teh četrt ure premora ohladila?
Ne vem. Videl sem, da je o tem na družbenih omrežjih pisal Andy Murray.
Pa vedno v zadnjih petih predajah na Slamih je Dimitrov predal zaradi različne poškodbe. Očitno nima pravega fizioterapevta.
Škoda, res velika škoda, ker mi je njegova igra res paša za oči.
Pri vas je res moč začutiti strast do tenisa. Nekako imamo občutek, da vas bo to na koncu skozi življenje vrnilo nazaj ob teniška igrišča (smeh).
Tenis je moja velika ljubezen. Turnirji velike četverice so nekaj, kar bi moral vsak ljubitelj športa izkusiti vsaj enkrat. S soprogo sva obiskala Roland Garros in Odprto prvenstvo ZDA, nekoč bi jo rad peljal še na OP Avstralije. Dokler nisem videl vrste za vstop v Wimbledon, sam pa sem imel akreditacijo, nekako sploh nisem dojel, kako smo teniški delavci v bistvu privilegirana bitja. Za razliko od običajnega obiskovalca se lahko sprehajamo skozi hodnike in zgradbe, kjer so lahko samo še igralci. Žena mi je dejala, da si ni predstavljala, kako zelo zaposlen je povprečen dan v ekipi profesionalnega teniškega igralca. Rekla mi je: ‘pa vi sploh imate kaj prostega časa?’
Pa je res?
Drži. Vse je tempirano do minute natančno: kdaj se ogreva, kdaj se jé, kdaj se uživa, kdaj se popije elektrolite, kdaj se razgibava … vse! Če se bom pa še kdaj res vrnil v tenis, je pa močno odvisno od tega, kako se bomo razumeli v Celju (smeh). Trenutno, moram priznati, je lepo.
Bdeti nad igralcem je tako kot da moraš skrbeti za bolid Formule 1. Pa se te komparacije nisem spomnil jaz. Takšno vzporednico je potegnil upokojeni teniški igralec Blaž Kavčič.
Zelo dobra primerjava. Imate igralca in skrbite zanj, potrebno je iti v najmanjše podrobnosti. Ni le tako, da pridete, ga posadite na masažno mizo in ga gnetete. Tam moram biti tudi kot njegova psihološka podpora. Vedeti mora, da sem tu samo zanj, mu pripraviti pijače v skladu s tem, ob kateri uri se trenira, paziti na njegovo prehrano. Karkoli čez dan športnik potrebuje, je moja naloga poskrbeti zanj. Zelo pomembno je v pravem trenutku odreagirati.
Kje ste delovali pred Celjem?
Bil sem v štabu hrvaške teniške igralke Petre Martić. Nekajkrat je imela težave s svojim bekhend udarcem, tako da sva se s trenerjem morala odzvati, ker bi se drugače lahko poškodovala. Tako kot ste rekli pri Formuli 1 – opraviš postanek v boksih in si šele potem pripravljen na nadaljevanje.
Na koncu kariere je na levi strani igrala skoraj samo še “slajz”, kajne?
Joj. Lani mi je dejala, da ima zaradi bekhenda travme, dokler nisva s trenerjem Izudinom Žunićem dejala, da zadeve spremenimo. Z njim sva se res dobro razumela, ker imava podobno filozofijo: zgolj če igralcu/igralki nudiš vso podporo, bo lahko dal/-a svoj najboljši tenis. No, ko gre posameznik na igrišče, je moje delo končano. V trenutku, ko se na stadionu zasliši njegovo ime, mu ne morem več pomagati.
Če zmaguješ, te bom podpiral … če izgubljaš, te bom še bolj glasno spodbujal. Vzemimo za primer Petrin zadnji nastop na Roland Garrosu. Servirala je, začetni udarec ji ni stekel, naredila je dvojno napako in se vidno vznemirila. Nakazala je, da bo zamahnila in razbila lopar.
Z “Izotom” sva jo spodbujala, on ji je dejal, naj najde ritem in začuti žogo. Potem ji je vendarle steklo, pa čeprav je na koncu izgubila. Hočem povedati, da je potrebno biti pozitiven tudi v trenutkih, ko pač ne gre.
Nekoč sem v televizijskem prenosu dejal, da ima Petra najboljši “kick” servis na WTA turneji.
Da. Z Žunićem sva vedno dejala, da v trenutkih, ko ji ne gre, uporabi ta njen servis na zunanjo črto, potem pa naj se nasprotnica lovi na ograjo. Sam se imam za rekreativnega teniškega igralca, lahko si malce podajam žogo in s Petro sem šel stavit, da ji lahko vrnem začetni udarec. Ko mi je servirala ta njen znameniti “kick”, sem ga lovil nekje po zraku visoko nad glavo. Pa mi je dejala: kam bi pa zdaj rad, da ti serviram (smeh)?
S kom na WTA turneji bi si želeli morda nekoč sodelovati?
To bi moral biti res izjemno ambiciozen projekt, pri katerem lahko igralko razvijamo. Bom rekel Leylah Fernandez. Ko sem bil trener Donne Vekić, smo skupaj trenirali v Dubaju. Ima roko za tenis.
Kdaj in s kom ste imeli najdaljšo terapijo po srečanju?
Uf, še zdaj imam travme. To je bilo na turnirju v španskem Pozoblancu, ko sem na tamkajšnjem tekmovanju serije ATP challenger spremljal Kanadčana Vaseka Pospisila. Tekma se je končala ob 2. uri zjutraj, pol ure kasneje sva bila v hotelu, masažo zaključila ob 4.30 uri in imela že ob deveti uri zjutraj let.
Razmišljala sva, kaj storiti in se odločila, da se po terapiji še raztezava ter odideva neposredno na letališče (smeh). Noč brez spanja torej. Gre za turnir, ki poteka takole poleti, vlada “kriminalna” vročina! Predstavljajte si, še takoj po sončnem zahodu je zunaj 38 stopinj celzija. Tekme se zato začenjajo šele ob 19. uri zvečer.
Človek se skozi leta verjetno vsega hudega navadi.
Da, v tenisu se moraš navaditi, da delaš nadure globoko v noč.
Skoraj polne tribune v Pozoblancu tudi ob 2. uri zjutraj:
S Pospisilom ste delali po Milošu Raoniću?
Ne, to je bilo pred tremi leti. Z Milošem sva zaključila po Wimbledonu 2019, potem sem šel k štabu Donne Vekić in z njo delal do Madrida 2021, sledilo je obdobje s Pospisilom, ko se je skušal vrniti med najboljše. Vmes sem med obdobjem pandemije deloval še v ekipi Hrvata Franka Škugorja.
Tudi Vasek Pospisil je sklenil kariero, mar ne? Zdaj se bolj posveča sindikatu profesionalnih teniških igralcev PTPA.
Da. To sta zagnala skupaj z “Noletom” in na tak način sem prek njega tudi izvedel, za kaj vse se sindikat zavzema. Strinjam se s pobudo, saj bi bilo pošteno, da večina profesionalnih teniških igralcev živi od tenisa. Vsaj tisti, ki so uvrščeni med najboljše na svetu.
Najboljših 500?
Spodobi se. To omogoča igralcem, da imajo vsaj neko osnovno ekipo zraven. Zakaj sem hvaležen, da sem sploh v svojem trenutnem položaju? Svet sem prepotoval s kar petimi igralci iz elitne stoterice na svetovni lestvici in pridobil neprecenljive izkušnje. Ravno jaz, od osmih milijard ljudi na tem svetu. Privilegij.
Vaš zadnji “projekt” je bil torej Srb, Laslo Đere. Imate tudi z njim kakšno anekdoto?
Zelo dobra oseba. Imava skupno točko v tem, da oba obožujeva kavo. Lahko ga pohvalim, da mi je Laslo pri sebi doma skuhal odlično. Poleg tega sva oba naklonjena norčijam ter sledenju podkastov. Skupaj sva jih poslušala in se veliko pogovarjala.
Podkaste o tenisu?
Splošne, predvsem o zdravem načinu življenja, fitnesu, vadbi. Zaupal mi je, da bi se po koncu svoje teniške kariere rad ukvarjal s fitnesom. Ima odlično gensko zasnovo za to.
Niste si seveda zapomnili samo tega, da vam je skuhal odlično kavo …
Vedno se kaj najde, če s kom preživljaš dan za dnem (smeh). Tale bo zanimiva: le 28 dni po operaciji roke je kar pet ur in pol igral 1. krog Roland Garrosa proti Nemcu Danielu Altmaierju. Polovico srečanja sem mu s tribune vpil: ‘Laslo, dovolj je, odnehaj že!’ On pa meni nazaj: ‘Utihni, pusti me, da igram.’
In tako do 2. ure zjutraj, ko je naposled le izgubil. To je bila zadnja tekma dneva, tako da so vsi Francozi prišli navijat za čim bolj razburljivo srečanje.
Ste kdaj kot fizioterapevt kakšnemu od vaših varovancev dejali, naj raje ne zaigra tekme?
Samo enkrat, polfinale Stuttgarta 2019.
Aha, torej Raoniću.
Da, moral bi igrati proti rojaku Felixu Auger Aliassimu. Dejal sem mu: ‘Miloš, ti ne smeš na igrišče. Če boš tvegal in vseeno zaigral, ne bo dobro.’ Vprašal me je, če sem prepričan, pokimal sem in pri tem je ostalo. O podrobnostih pa ne bi.
Poznate se tudi z Goranom Ivaniševićem. Ima zdaj kot trener “nos” za talent?
Absolutno. Ko je bil Danil Medvedjev v svetu tenisa še “nihče”, mi je dejal, naj samo gledam, kako bo postal eden od najboljših. Pa že pred OP Avstralije 2019 mi je prišepnil, da bi rad nekoč delal s Stefanosom Cicipasom in zdaj dejansko sodelujeta. Če se starši Grka ne bodo vmešavali, zlasti oče, potem imata možnosti za uspeh.
Ga je pa med Wimbledonom javno očrnil.
Dobro ve, kaj dela. Zaveda se, da Stefanos veliko časa preživi na spletu in je to prebral. Goran želi, da mu ta izjava pride v glavo. Če ga bo pripravil, da posluša njegove nasvete, bo to peklenska kombinacija. Vsak igralec s seboj nosi nek genetski potencial. Kaj bo z njim naredil, je pa v njegovi domeni. Stefanos to vsekakor ima!
“Zec” je sodeloval tudi z Raonićem, kajne?
Da. Ne morete verjeti, kako Goran poenostavi tenis. Do takšne mere, da je že smešno. Miloš je ves čas želel še izboljšati začetni udarec, pa mu je Ivanišević rekel: ‘Kaj kompliciraš? Vrzi žogico in udari s polno silo navzven!’ Milošev drugi servis je takrat dvignil hitrost na 200 km/h.
Želel sem vas povprašati še o vroči zagonetki “Kdo je največji vseh časov v tenisu?”, a se mi nekako zdi, da poznam odgovor.
Podpiram vse ljudi iz naše regije. Novak je, to je dejstvo, statistično največji igralec v zgodovini tenisa, sta pa skupaj z njim tudi Roger Federer in Rafael Nadal zaznamovala ta šport za vse večne čase. Uživam v gledanju Nicka Kyrgiosa in Aleksandra Bublika,… atraktiven tenis.
Kyrgios je izgubil ogromen potencial, žal mi ga je. Zdaj se po operaciji (op. a.: zapestja) muči z vrnitvijo na turnejo ATP. Če bi vsaj del kariere to svojo noro glavo držal na pravem mestu, bi bil zagotovo zasidran med najboljšimi tremi igralci na svetu. O tem sva prej govorila…znal je uživati na igrišču, se zabavati.
Ste bili kdaj v igri za to, da postanete fizioterapevt Novaka Đokovića? Sprašujem zato, ker je v zadnjih desetih letih kar precej menjaval svoje “mehanike”.
(smeh) Tega ne smem povedati.
Dajte no! Čez pol leta bomo pa potem prebrali na neki spletni strani: Toni Nenadić novi fizioterapevt v štabu Đokovića.
Uh, bilo bi mi v velikansko čast kot terapevtu in ena taka lepa krona moje kariere. Toda trenutno sem v Celju, Albertu Rieri sem stisnil roko in obljubil, da bom celo sezono pomagal tu. Res ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da odidem.
Mladi ste še, imate čas. Novak pa bo verjetno res nastopal še do OI v Los Angelesu.
Tako kot trenutno igra, bo še petnajst let na sceni (smeh).
Bonus video:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!